Barva kot moja primarna substanca v ustvarjalnem procesu, deluje simbolično kot mehanizem, ki poganja mišljenje, domišljijo.

Barve nas določajo in prav tako simbolika, ki jih razširi in jim da prostor za svobodno delovanje.
Barve, ki se predstavljajo pod površino realnega sveta, ki ustvarjajo prostore za naseljevanje občutij, atmosfere, kjer se zakoni premaknejo in ustvarjajo nove pomene, kjer pozabiš razumske konstrukcije in zadihaš vzdušje, instinkte, domišljijo.

Slikarstvo govori molče, če ga želiš občutiti moraš utihniti in prisluhniti.
Slikati z mislijo, barvo s čutenjem izbrati, slučajnost, ki ni slučajnost. Čutim, kako se bliža, kako me odpira. Kot čudež nežna, lepa, otožna in boleča melodija Ko se v meni nekaj premakne, vem, da je slika prava. Slediš ji, resnici, v hipu jo prepoznaš, jo začutiš, drhtiš in vleče te tja v globino. Začutiš jo, jo loviš, da bi se jo dotaknil, jo zagrabil in nikoli izpustil. Čutiš, da greš prek robov v čisto, blaženo, ljubeče. Iskanje premikov s čopičem, potezo, z oblikami, odnosi, z barvami. Odpreti se in najti nekaj, kar se v tebi spoji. Slika mi pomeni prehod, ki je nujen pri mojem delu. Moj pogled ni povezan z neko določeno predstavo o nečem; prepušča se delovanju. Nekje so točno določene oblike, ki težijo k svoji zaključenosti. Iskati, približevati se notranjemu občutku, meri, ko se odnosi tako približajo, da preraščajo v nov svet. Če se le za drobec približam, je dovolj.

Kategorije : moji zapiski | Tags: akademska slikarka, art, barva, barvami, barve, barvo, čopič, oblika, simbolika, slika, slikarka, slikarstvo, slikati |